prevzel sem njegov slog🔗

Od njega sem prevzel točno ta način življenja. Dokler nisem začel svojega javnega življenja, dokler nisem uresničil svojega avatarskega poslanstva, nisem nikoli zaspal, ne da bi prebral duhovnega spisov! Potem nisem mogel brati več kot leto in pol do dve leti. Potem, ko sem začel Svoje javno življenje, seveda, ko padeš v samadhi, ni treba brati nobenih knjig. Ko sem začel poučevati, sem začel brati zaradi poučevanja. Toda, do takrat nisem nikoli zamudil branja duhovnih spisov, preden sem šel spat.

Ko se v otroštvu nekaj vtisne vate in postane del tvojega biološkega spomina in mišičnega spomina, postane izkušnja, spoznanje; izžarevaš ga s tako veliko močjo! Ravno pred kratkim je v templju otrok Gurukul-a ( vedske šole) prepeval mantre za homo (ognjeni obred). Ustavil sem ga in mu rekel: "To počneš neavtentično. Zato ne moreš prinesti dežja. Sedi, pripelji se do celovitosti in začni prepevati."

Otrok je spoznal, da je imel nekaj neizpolnitev, odšel in dovršil z vsemi, nato pa prišel in opravil homo. Začelo je deževati! Razumite: To je izkušnja za otroke! To ni samo zgodba! To je izkušnja!

Tisto malo tamilskega znanja, ki ga imam o Thevaramu, Tiruvasagamu in vseh podobnih verzih, sem se naučil od svojega dedka, ko sem vsak večer prepeval. Pravim vam: pred spanjem preberite nekaj svetih spisov, kot so ti duhovni spisi. To obogati kakovost zavesti, v kateri spite, v kateri delujete in v kateri se prelivate - v kateri boste preživeli ves dan!

Morda si mislite: "Oh, poznam vse te ideje ... kaj je še to?" Ne! Vaše možgane je treba ves čas opominjati, vedno znova in znova in znova, saj je pozabljivost osnovna lastnost vašega uma. Ponovno in ponovno opominjanje samega sebe je najvišja duhovna praksa.)

Vrata puja sobe mojega dedka

Vame je položil seme puje Ko sem bil mlad, sem v templju vsak dan iz zvočnika poslušal Šiva Purano. Ko sem odraščal, je bila to dobesedno glasbena podlaga mojega življenja. Moje življenje se je začelo s pujo.

Ganeša puja je tista, s katero se je začelo vse moje življenje. Če se ne bi odločil za javno življenje, bi bil pravzaprav pujari - tempeljski duhovnik! Ne avtor ali govornik, le pujari. Opravljal bi samo pujo! Bil bi pujari, ki bi od jutra do večera sedel v kakšnem oddaljenem kotičku Šivovega templja, morda samo sedel in zlival vodo na Šivovo lingo ali prepeval nekaj slok ali manter, ki jih poznam. To je bilo moje najljubše preživljanje časa ali življenja!

Celotno poslanstvo na nek način dolgujem svojemu dedku! Odkar se spomnim, sem bil z njim na puji. Ko sem bil star le nekaj mesecev, me je mama dajala tja, kjer je opravljal pujo. Ko sem slišal njegov jutranji zvonček za pujo, sem odprl oči! Večino dni je bil njegov naivedyam (daritev hrane) za pujo mleko in to je bila prva hrana, ki sem jo zaužil. Resnično se mu zahvaljujem za iskrenost pri puji, ki jo je vnesel vame. Na srečo je rasla, hranili so jo moji drugi mentorji in z blagoslovom Araunagiri Yogishwara je dosegla vrhunec v izpolnitve!

Venugopal (Venu), drugi od treh Bhagavanovih stricev po materini strani (materinih bratov), deli svoja kratka opažanja o njem kot otroku, ko je prihajal domov in se družil s svojim dedkom Rajujem Mudaliarjem (intervju z njim

31. oktobra 2017):

Moj oče je opravljal vse puje. On ( Swamiji) je takrat stal in opazoval. Včasih je pel pesmi. Prepeval je Šiva Puranam. Šiva Puranam je pesem, katero nas je vse naučil moj oče.

Moj oče se je zbujal ob petih zjutraj in vsako jutro ob šestih izvajal Ganeša pujo. Takrat nas je prosil, naj se obvezno usedemo, in nas učil ter prisilil, da smo peli Šiva Puranam.

Po puji je oče zajtrkoval in odšel v trgovino. Vrnil se je šele ponoči. Potem je nekaj časa bral knjige, povezane z duhovnostjo, preden je šel spat. Swami je prihajal in se udeleževal puje tudi med dogodki, kot so Deepavali, Pongal, sobotno čaščenje itd. V tamilskem mesecu Purattaasi smo ponujali pujo Gospodu Venkatachala pathyju.

Jnanashekaran (Jnanam), najmlajši od treh Bhagavanovih stricev po materi, ki je od njega starejši le pet let, se spominja, da je kot otrok sodeloval pri puji Rajuja Mudaliarja (intervju z njim 7. novembra 2017):

Veliko se je družil z mojim očetom. V templju je bil seznanjen z vsemi. To mu je bilo zelo všeč. Že od malih nog je bila njegova zabava usmerjena samo v tempelj in njegove dejavnosti. Sedel je z mojim očetom med pujo, se naučil vseh pesmi in tudi pomagal. Ko je moj oče božanstva polil z vodo, jih je obdal s tkanino. Pomagal je pri nanašanju sandalne paste na božanstva in tako naprej.

JNANASHEKARAN, materin stric

Že od mladih let je bil zelo predan Bogu. Ko je njegov dedek Raju Mudaliar thatha ("dedek" v tamilščini) odšel v tempelj, je šel z njim. V tamilskem mesecu Margazhi smo poslušali pesmi, kot sta Tiruppavai in Tiruvenpavai.

ANBAZHAGAN, mož sestre moje mame

Senthil, Bhagavanov starejši brat, očividec in soigralec v dneh, ki jih je preživel v Tiruvannamalaiju, z navdušenjem pripoveduje o časih v dedkovi hiši. Ni treba posebej poudarjati, da se Senthilovi spomini raztezajo po celotni knjigi, kjer so številni primeri opisani v vseh svojih navdušujočih podrobnostih! (Intervju z njim je bil opravljen 21. decembra 2017)

Skorajda nismo bili v naši hiši v ulici Tiruvoodal. Večino časa smo bili le v dedkovi hiši. Dedek je vsakič, ko je šel v tempelj, Swamija in mene peljal v tempelj. V svetišču boginje Unnamulai Amman je opozarjal na upodobitve hindujskih svetnikov na stebrih in stenskih poslikavah ter nama pripovedoval njihove življenjske zgodbe. Spomnim se, da sem slišal zgodbe o Kannappa Nayanarju in Bhakti Prahladi. Spomnim se, da je eno od slik, na kateri je upodobljen Kannappa Nayanar, templju podaril moj dedek in da je na njej njegovo ime. Skorajda nismo bili v naši hiši v ulici Tiruvoodal. Večino časa smo bili le v dedkovi hiši. Dedek je vsakič, ko je šel v tempelj, Swamija in mene peljal v tempelj.

Moj dedek (četrti z desne) Na javni prireditvi