Od njega sem se naučil petja manter in branja🔗

Navado, da pred spanjem preberem nekaj strani svetih spisov, sem se naučil od svojega dedka. Ta je hodil spat ob polnoči, vendar je tudi takrat pred spanjem sedel in prepeval Tevaram Tirujnanasambandarja. Ni znal brati v angleščini; bral je le tamilske knjige. Ni bil velik pundit, vendar je prepeval tistih nekaj manter, stotre (pobožne pesmi) in šaastre (hindujske svete spise), ki jih je poznal. Včasih v sanskrtu, včasih v tamilščini. Pol ure ali eno uro je prepeval in nihče drug v sobi ni mogel spati! Spal je na hodniku. In sedel je in tako lepo prepeval, izgubljen v sebi, recitiral verze o Mahadevi! Bil sem zelo blizu njega. Spal sem samo poleg njega. Bil je moj najljubši, jaz pa sem bil njegov hišni ljubljenček, ker sem dobil njegovo ime: moje predmonastično ime je njegovo ime.

Imel je čudovit glas. Prepeval je Tevaram Tirujnanasambandarja in Thiruvasagam Manikkavasagarja, svete verze o čustvih. Zadnjih nekaj let pred smrtjo je izgubil vid. Ni mogel brati. Zato je naučil dva od svojih sinov, da sta mu brala te verze. Lepo je, da sta se tudi moja strica naučila, kako mu pravilno recitirata te verze, in vsak večer sta sedela in zanj recitirala vsaj eno uro.

Tirukadaikkappu (verz 1.1) v Thevaramu, avtor Tirujnanasambandar

Tirujnanasambandar je eden od triinšestdesetih nayanmarjev, ki so največji častilec Sadašive. Veliko je prispeval k zbirkam pesmi, ki sestavljajo zbirko Thevaram. Skupaj z njim so k Tevaramu prispevali tudi svetniki Thiruvanavukkarasar, Manickavasagar in Sundarar. Te verze, ki so najprej odmevali v njihovem notranjem prostoru, zdaj recitirajo na ustnicah vsi šaiviti, ki hrepenijo po enako globokem spoštovanju in predanosti.

Knjižnica in omarice mojega dedka, v njegovi sobi za pujo