poskusil z drugačno hrano...🔗

Potem sem pomislil: "Morda mu ni bilo všeč kuhanje, morda mu ni bila všeč hrana."

Poglejte, kako deluje kutarka! Kutarka bo rekla: "Vse je narobe, razen tebe!" Razumite: to je kutarka. Zato sem začel razmišljati, da morda hrana ni bila prava; morda moja mati ni kuhala pravilno. Potem sem opustil načrt, da bi ga tisti dan hranil, ga vzel ven in ga pustil v majhnem templju, ki sem ga imel, nato pa sem šel v tempelj Arunachaleshwara. V templju vsak dan dajejo hrano božanstvom. Mislil sem, da hrano dejansko vsak dan jedo božanstva, zato sem šel naravnost k tempeljskemu kuharju. V templju sem opravljal veliko prostovoljnega dela, na primer pomival posode in čistil tla. To je bila moja edina zabava!

Vsi imamo posebno razvedrilno pot, kajne? V mojem življenju je bila zabava povezana samo s templjem. Duhovne stvari so bile zame zabava. Nobenega kina, nobene drame. S fanti nisem nikoli igral golija (tradicionalna tamilska igra s kroglicami) ali katapulta! Vsi otroci igrajo te igre, kajne? Toda v mojem življenju ni bilo takšne igre. Od rojstva je bil moj edini cilj, da sem prišel! S kakršnim namenom sem prišel, le to sem nameraval storiti. Za nič drugega nisem skrbel. Te stvari se morda zdijo majhne. Vendar so to glavne sestavine. Če se drugi fantje igrajo, se bo vsaj naravno pojavila želja po igranju, kajne? O tem ni bilo dvoma. Od takrat do danes je zame obstajalo samo eno razmerje - učenec! Nobenega drugega odnosa! Tudi takrat so bili fantje okoli mene samo učenci!

Zato sem vprašal kuharja: "Ali mi boš dal malo hrane za mojega Ganešo?" Rekel je: "Zakaj samo malo hrane? Vzemi veliko!" Dal mi je veliko. Prinesel sem jo domov in rekel: "Glej, prinesel sem ti isto hrano, ki jo vsak dan ješ v templju! Zdaj ni nobenega razloga, nobenega izgovora ... daj, jej!" Neprestano sem razmišljal, da božanstva jedo hrano v templjih! Nikoli si nisem niti predstavljal, da bi hrano samo pokazali božanstvu in jo nato odnesli! Tako sem sedel, sedel, sedel, sedel, morda tri do štiri ure, on pa ni jedel.

Potem sem rekel: "Zdaj sem prinesel pravo hrano; danes te ne bom izpustil." Spet sem ga dal v tisto vedro in začel isto dramo. Do takrat sem si zapomnil vse žaljive besede, ki jih je izrekla moja babica, da bi otroka prisilila jesti! Vse te besede sem si zapomnil kot sloko (spev) in jih začel ponavljati! Res sem mislil, da so te besede zelo močne in da ga bodo prisilile, da bo jedel. Vse tehnike, ki sem jih preizkusil pri stari dieti, sem korak za korakom preizkusil tudi pri novi dieti. Vedro je bilo skoraj na ravni vode. Od zgoraj sem zakričal: "Ali me poslušaš?" Vendar seveda ni jedel. In nisem ga mogel utopiti, saj sem imel z njim zelo ljubeč odnos. Kaj naj torej storim? Spet sem ga vzel ven...

SUNDARAMOORTHI Sundaramoorthi je kuhar, ki je takrat služil v tempeljski kuhinji in od katerega sem dobil tempeljsko hrano, s katero sem hranil svojega Ganešo.

MADAPPALLI Kuhinja templja Arunchaleshwara