Kako je ganeša oživel🔗

v mojem življenju

Moje duhovno življenje se je začelo z Ganešo

Moje duhovno življenje se je začelo z Ganešo; Ganeša, ki je jedel hrano, ki sem jo ponudil, je prva duhovna izkušnja, ki se je zgodila v mojem življenju. In lahko rečem, da je bilo moje duhovno potovanje uspešno in se je po tem razvilo v vsej svoji veličini, lepoti in globini. Ganeša je bil tisti, ki je odprl moje duhovno življenje.

Ko vse te resnice pridejo v tvoj sistem, ko si otrok ... ko si svež in si tik pred začetkom življenja ... nič ni boljšega! Vstopi v tvoj bio-spomin! Povem vam, da se ti to vtisne v tvojo biološko zavest! Ta celoten preporod čaščenja božanstev Sanatana Hindu Dharme, ki ga izvajam zdaj, se je začel samo z enim majhnim Ganešo, ki so mi ga podarili, ko sem bil star tri leta. Če bi mi tega istega ali še večjega Ganešo podarili, ko sem bil star osemnajst let, mislim, da se ta preporod ne bi zgodil. Samo ta en Ganeša pri treh letih se je vpisal v Moj bio-spomin, postal je izkušnja! Zato sem to izkušnjo lahko prenesel na tone in tone ljudi in tako je celotna Sanatana Hindu Dharma ponovno zaživela!

Ganeša je bil moje prvo božanstvo.

Na moj tretji rojstni dan sta me oče in dedek nesla v tempelj. V vaseh otroka nosijo na rami ali na prsih. Običajno me je v tempelj nosil dedek. Ker je bil tisti dan Moj rojstni dan, je prišel zraven tudi Moj oče. (Ko rečem "dedek", mislim na očeta Moje matere. Oče mojega očeta je umrl še pred poroko mojega očeta. Seveda v Indiji običajno dobiš otroke po poroki! Želel sem pojasniti, da je običajno tako!) Čeprav je bil Moj dedek zelo predana oseba, je bil skopuh! Ni zapravljal denarja. Zato sem velikokrat, ko me je dedek peljal v tempelj, pokazal trgovine pred templjem, kjer so prodajali majhna božanstva Ganeše. Z roko sem kazal in rekel: "Hočem Ganešo, hočem Ganešo." Tistega dne je bil tam tudi Moj oče. Moj oče ni bil velik častilec, bil pa je zapravljivec! Ko sem ga prosil, je rekel: "Pojdi, kupil bom in ti dal!" Denar je zapravljal levo in desno, veliko je zapravljal tudi zaradi ponosa, samo da bi pokazal: "Glej, kako lepo ravnam z ljudmi!" Tako je kupil in mi podaril Ganešo! Satsange sem začel prirejati že pred tretjim letom starosti! Ko me je dedek peljal v tempelj, sem slišal pridigarje in duhovnike, ki so recitirali zgodbo. Vrnil sem se in jo dobesedno ponovil! Oče mi je podaril božanstvo Ganeša, ker sem pripovedoval celotno zgodbo o Šivi in Ganeši.

ARUNACHALESWARA TEMPLE FESTIVAL Ganesha in procession

Moje prvo srečanje z bogastvom Spomnim se prvega dogodka, povezanega z bogastvom, ki se je zgodil v mojem življenju kmalu po tem, ko sem prejel Ganešo. V indijskih vaseh so med prazniki strici in tete otrokom dajali denar. Moji strici so meni in mojim bratom dali nekaj kovancev. Očeta sem vprašal: "Kaj naj naredim s tem?" Oče je rekel: "Lahko si kupiš, kar hočeš." Rekel sem: "Želel sem Ganešo in sem ga že dobil, kaj naj zdaj naredim?" Oče je rekel: "Lahko ga podariš komurkoli, ki ga želiš." Pomislil sem: "V redu, kaj je v tem? Če hočem, ga lahko uporabljam, če ne, ga lahko podarim." Zato sem poklical svojega bratranca in on mi je preprosto pobral vse kovance!" To je moj prvi spomin na bogastvo, ki ga imam, in po njem še vedno živim. Nisem si ustvaril nobenega odnosa z bogastvom; v svojem odnosu z bogastvom nisem ustvaril niti veselja niti trpljenja. Vem le, da bogastvo vedno živi z mano.

Lahko rečem, da je Ganeša najbolj čaščeno božanstvo v Indiji. Skoraj vsaka ulica ima Ganešev tempelj! Zanj ne potrebujete velike obredne puje. Vaščanka po kopanju v reki pride in ponudi vodo božanstvu Ganeša na bregu reke, se mu pokloni in odide. Nobenega drugega boga ne morete častiti na tak način, brez velikega obreda. Ganeša je najbolj priljubljen in prijazen bog iz hindujskega izročila. Že njegova oblika je tako lepa! Z njim se lahko povežete na kakršen koli način želite. Je skromen in nezahteven. Je najlažje dostopen - bhole baba! On je tako zlahka zadovoljen

Ganeša preživi vse filozofije. Po njegovem mnenju so vse filozofije dolgočasne. Je kot sodobni najstnik, ki je levo in desno, ves čas sedi s Facebookom in se ne ukvarja z nobeno resno filozofijo, vendar ima vse moči! Zanj ne veljajo nobena pravila ali predpisi, vendar ima vse moči in je utelešenje satchitanande - blagostanja, inteligence in energije. Predvsem pa je bitje, ki je blizu našim srcem. O njem ne more biti nobene filozofske razlage. Je le del nas, to je vse!

Naj gre za Vjaso, filmskega mojstra, ali za novejšega mojstra, Bhagavana Sri Ramana Maharšija, vsi morajo svoje delo začeti s poklonom Ganeši! Ne glede na to, ali bodo zapeli stotro ali podali nauk ... tudi če morajo poučevati nauk o razsvetljenju, ki pravi, da je 'Bog brez oblike', morajo začeti pri Ganeši! Tudi če morajo izraziti, da je 'Bog nirguna bramhan (onkraj treh osnovnih človeških lastnosti)', morajo najprej reči: "Naj se poklonim Ganeši, da bom pravilno izrazil te velike resnice."

Ko sem se zjutraj zbudil, sem zbudil svojega Ganešo. Preden sem se napil vode, sem mu jo natočil. Ko sem si umil zobe, sem mu z majhno ščetko umil zobe. Njegov prvotni okel je izginil, ker sem ga tako močno ščetkal - grgrgrgrgr! Včasih sem mislil, da je to velik okel, zato ga moram pravilno očistiti. Ko sem se kopal, sem po kopeli kopal tudi njega. Ko sem se oblekel v svoja oblačila, sem oblekel v oblačila in dragulje tudi njega. Ko bi uporabil sveti pepel, bi nanj nanesel sveti pepel in pasto iz sandalovine. Ko sem jedel, bi tudi njega nahranil - kar pomeni, da bi mu ponudil naivedyam.

Ker še nisem začel hoditi v šolo, zame ni bilo nobene rutine - razen igranja z Ganešo! Zanj sem naredil majhen voziček, ga posadil vanj in ga vozil naokrog. Z njim sem se igral ves dan. Z njim sem celo hodil spat, pod majhno mrežo proti komarjem. Živel sem z njim; postal je del mene.

Vsak dan sem Ganeši delal pujo. Polil sem ga z vodo, pred njega položil malo hrane in ponudil arati: pozibaval sem pred njim s svetilko, pozibaval sem pred njim s kafro. Ni bilo tako, da bi delal le majhno pujo ali kaj podobnega; z njim sem bil tako močno povezan, da sem čutil, da je Ganeša dejansko tam ... da božanstvo ni le kamen, ampak da je Ganeša sam!

Če ste pujo naredili iz kakšnega drugega razloga, tisti dan ne boste nikoli več vstopili na to mesto. Videl sem veliko ljudi, ki so delali pujo. Zjutraj gredo v sobo za pujo, se valjajo okoli božanstva in ga zalivajo z vodo ali počnejo, kar je treba. A ko pridejo ven, ne bi nikoli več šli niti na tisto stran, ker bi bila to zanje tako težka rutina; nikoli več ne bi naredili napake, da bi tisti dan vstopili v tisto sobo! Toda zame je bilo to, kot da bi živel z njim. Ves dan sem sedel z Ganešo, ga objokoval ali počel, karkoli sem lahko. Vse, kar mi je bilo dano, sem prinesel in postavil pred njega. Bil sem majhen deček, ki je živel z Bogom!

Mnogi naši predani mi pravijo: " Swamiji, kuhala sem, prala in opravljala vse svoje delo, a kot podtalni tok je bil v meni tvoj spomin, Swamiji! To je tako sladko, da sem preprosto prežeta s teboj! Ne vem, zakaj, a ne morem te pozabiti."

Temu v sanskrtu pravimo leela dhyana, nenehno biti v meditaciji na Božansko igro! Ko leela dhyana dozori, vstopite v samprajnata samadhi. To se je dogajalo z mano in Ganešo. Bil sem osredotočen na Ganešo; karkoli sem počel ves dan, sem živel z njim. Leela dhyana - meditiranje na obliko božanstva ali močno občutenje povezanosti z njo

sveto kopel, oblačenje božanstva, okrasitev s cvetjem in nazadnje hrana. Hrano je postavil pred Ganešo. Mislil je, da Ganeša dejansko vsak dan uživa to hrano. Hrano je fizično ponujal prvič in mislil je, da naj bi jo Ganeša pojedel! Ni vedel, da njegov oče vsak dan prinese hrano nazaj domov. Zato je z vso svojo nedolžnostjo, pristnostjo in poštenostjo sedel in čakal, da Ganeša poje hrano. Minilo je pol ure, ena ura, dve uri ... in hrana je bila še vedno tam! Deček je začel skrbeti in vprašal Ganešo: "Kaj se je zgodilo? Ali sem naredil kaj narobe? Ti ne ješ! Pridi in jej! Kmalu se moram vrniti ... moj oče je bolan." Seveda ni bilo odgovora. Potem je rekel: "Če ne boš jedel, me bo moj oče morda okaral, morda bo kričal name - prosim, stori kaj! Če sem naredil kakšno napako, mi odpusti in prosim, jej!" Ganeša je seveda molčal. Nambiyandar Nambi je postal zelo resen. Ganeši je rekel: "Ne, ne, ne! Moraš jesti! Prosim, jej."

ODPRT PROSTOR PRED ARUNACHALESHWARA TEMPLJEM, Kjer so na začasno postavljenih odrih potekali duhovni pogovori

Katopanišad lepo pravi, da se Shraddha Vivechah (pristnost) zgodi, ko vas obsede določena resnica. Upanišada opisuje Nachiketa, junaka Upanišade, ki se je soočil s samo Smrtjo, obseden s shraddho

Včasih, ko se v življenju soočite s težkim obdobjem, se nenadoma odločite: "Bil bom zelo direkten, pošten in darmičen. Ne bom se upogibal." Morda veste, da se lahko iz situacije rešite, če se malce prilagodite, poveste eno laž ali spremenite eno besedo, vendar nenadoma začutite: "Ne, jaz bom zelo neposreden, pa naj se zgodi, kar se zgodi." V teh nekaj trenutkih vas obvlada shraddha - pristnost, Resnica.

Tako se je Nambiyandar Nambiju zgodila shraddha vivechah. Nenadoma je začutil: "Ganeša mora jesti!" Začel je jokati. Rekel je: "Dokler ne boš jedel, ne bom zapustil tega kraja." Minilo je pet do šest ur, a hrana je bila še vedno tam. Ganeša je samo sedel tam. Potem je šel do skrajnosti: grožnja s samomorom! Rekel je: "Če ne boš jedel, se bom z glavo udaril ob te tempeljske stopnice in umrl!" In res je začel udarjati z glavo po stopnicah!

Ko se je deček vrnil k očetu, ga je ta vprašal: "Kaj se je zgodilo? Kje je hrana?" Nambiyandar Nambi je rekel: "Ganeša jo je pojedel." Oče ni mogel verjeti. Vprašal je: "Ali jo je pojedel Ganeša ali si jo pojedel ti?" Sin je odgovoril: "Ne, Ganeša jo je pojedel! Če greš z mano, ti bom pokazal."

Tako je odpeljal očeta v tempelj, ki je stal zunaj in na lastne oči videl Ganešo, kako se je pojavil in pojedel hrano, ki mu jo je postregel sin!

SELVAGANAPATHY Slavni tamilski govornik, od katerega sem slišal zgodbo o Nambiyandar Nambiju ne rasteš!" To je bil moj spor z njim!

Po najboljših močeh poskušam prepričati Ganešo

Ker v svojem življenju nisem nikoli izkusil prostora pomanjkanja integritete, sem preprosto zaupal govornikovi integriteti. Nenadoma sem se odločil: Tudi jaz bom poskrbel, da bo moj Ganeša jedel!

In to ne samo zaradi zabave; zdelo se mi je, da je moral biti zaradi tega, ker ni jedel, vse te dni zelo lačen in da mora biti res vitek. V mladosti se od staršev naučimo, da če ne boš jedel, boš umrl! Naučil sem se tri ali štiri stvari: če ne ješ, boš umrl; če ne ješ, bo prišel kakšen duh in te odnesel; če ne ješ, bo prišla vrana in ti na glavo odnesla iztrebke! Zato sem pomislil: "Morda je moj Ganeša obseden s kakšnim duhom. Morda je bolan, zato ne hodi sam in ga moram vleči!"

Razumite: ko sem slišal to zgodbo, sem se odločil: "Tudi mojega Ganešo bom pripravil do tega, da bo jedel." To je tarka, preprosta logika: ko je on poskrbel, da je Ganeša jedel, zakaj ne bi tudi jaz? To je preprosta tarka.

Zato sem tekel in rekel Ganeši: "Ne skrbi, od danes naprej ti bom dajal jesti. Pravilno jo moraš pojesti." Ker mi je bil bolj kot prijatelj, sem mu začel govoriti: "Pravilno jej in bodi zdrav." Mislil sem tudi: "On je otrok Ganeša; mora jesti in postati kot veliki Ganeša v templju!" Govoril sem mu: "Samo zato, ker ne ješ Tempeljsko božanstvo Ganeša je bilo veliko 150 do 180 centimetrov! V templju Arunachaleshwara je zelo velik Ganeša. Ime mu je Sambandha Ganapathy! Zato sem mu govoril: "Postani podoben tistemu Ganeši. Samo če boš pravilno jedel, boš postal podoben tistemu Ganeši." To sem povedal, ker so mi moji ljudje govorili: "Samo če boš jedel, boš postal velik kot mi." Tako sem tudi jaz mislil: "Samo če bo Ganeša jedel, bo postal velik kot tisti Ganeša v templju." Rekel sem mu: "Ne skrbi, ti ješ, jaz pa bom zate zgradil tak tempelj." Mislim, da je moja zavezanost Ganeši razlog, zakaj zdaj gradim velike-velike templje in nameščam velike-velike Ganeše! Svojo besedo Ganeši izpolnjujem!

Toda Ganeša ni jedel. Morda me je slišal, vendar se ni odzval. Dva ali tri dni sem sedel in ga prepričeval, zakaj bi moral jesti. Morda je bil to čas, ko se je materija pretapljala v Zavest - kar pomeni, da je beseda premikala svet. Z vedno novim ponavljanjem: " Jej! Moral bi jesti!" Ganeši, je to postala izjava. Ko sem začel vedno znova izjavljati, da mora jesti, mislim, da je tudi Ganeša začel poslušati! Razumite: če so vaše izjave zelo močne, bo poslušal, tudi če je pred vami kamen!

Shraddha Vivechah - Avtentičnost - me obsede Kakor koli že, zgodil se je Shraddha Vivechah! Obsedla me je shraddha.

Ko vas obsede shraddha , sploh ne boste imeli kutarke (negativne logike). Lahko me vprašate: "Ko si slišal zgodbo o Nambijandar Nandiju, si jo preizkusil, nam pa govoriš, da je ne smemo preizkusiti!" Glejte, v mojem primeru sploh ni bilo kutarke. Če ni kutarke, potem ste tudi vi profesionalec; lahko jo preizkusite! Toda v notranjosti, v enem od vaših kotičkov, je kutarka. Zato pravim, da ne poskušajte, dokler ta kutarka ne izgine, zlasti te tvegane tehnike.

Odločil sem se, da naredim naslednji skok, od integritete k avtentičnosti. Razumite: kadar koli preidete od integritete k avtentičnosti, ne bo vedno povsem avtentično. Morda bodo vaši napori na začetku neavtentični, pozneje pa se boste premaknili k avtentičnosti.

Kakorkoli že, odločil sem se: "Moram ga pripraviti do tega, da bo jedel!"

Vidite, v moji hiši je bila skupna družina. Ena od mojih babic ... bila je daljna sorodnica. Če otroci niso jedli, jim je ta stara gospa grozila. Na sredini vrta je bil velik vodnjak, vaški vodnjak. Kričala je: "Če ne boš jedel, te bom dala v vodnjak!" Otroka je prijela za roko, v drugo roko je vzela malo hrane, mu pokazala vodnjak in rekla: "Vidiš? Spustila te bom noter!" Otroci so jokali z odprtimi usti, ona pa je dala hrano noter! Tako je hranila otroke.

Tako sem slišal samo to logiko. Seveda, kaj bi storil? Odločil sem se, da bom enako storil tudi z Ganešo! Šel sem, dal malo hrane pred Ganešo in mu rekel: "Zdaj jej!" Ko sem videl, da tudi po pol ure ni jedel, sem začel uporabljati isto tehniko. Rekel sem mu: "Spravil te bom v vodnjak!"

Prosim, razumite: učitelj me je naučil tarka; stara gospa iz moje družine me je naučila kutarke. Bila je periamma (starejša teta) mojega očeta.

Zato sem začel kričati na enak način! Uporabljala je vse stare tamilske besede, s katerimi je grozila nam otrokom. Začel sem uporabljati vse te besede: "Zdaj raje jej, sicer boš pristal v vodnjaku!"

Ganešo spustim v odprt vodnjak V eno roko sem vzel Ganeša, v drugo pa nekaj hrane. Pokazal sem mu vodnjak in mu rekel: "Vidiš ta vodnjak? Vrgel te bom vanj." To sem poskusil dvakrat ali trikrat. Toda on ni odprl ust! Nekoč je bilo tam vedro, s katerim so iz vodnjaka zajemali vodo. Ganeša sem položil v vedro in ga z majhno vrvjo začel spuščati v vodnjak ter mu grozil: "Vidiš? Res te bom utopil!" V desetih metrih je bila voda tam. To je bil vaški vodnjak in raven podtalnice je bila zelo visoka. Zlasti v Arunachali je bila raven podtalnice še vedno zelo visoka, celo s tristo sedeminšestdesetimi rezervoarji po vsem hribu, samo deset metrov!

Ko se je vedro že hotelo dotakniti vode, sem nenadoma ugotovil, da si je morda premislil in bi rad jedel, vendar v vedro nisem dal nobene hrane! Če bi si zdaj premislil, kako bi jedel? Videl sem svoje strice, ki so nosili otroka, mu pokazali vodnjak in mu rekli: "Zdaj te bom vrgel noter!" Otrok bi zaklical: "Ne! Ne! Poslušal bom, karkoli boš rekel!"

Nenadoma me je prešinilo: "Če si je Ganeša zdaj premislil, kako bo jedel?"

Zato sem ga dvignil ven, v posodo dal nekaj hrane in ga spet začel spuščati. Vedro se je skoraj dotikalo gladine vode, vendar se ni nič dogajalo. Nisem imel srca, da bi Ganešo spustil v vodo. To je bilo preveč. Res mi je veliko pomenil! Zame ni bil več kamnito božanstvo. Zame je bil življenje! Če se vaš otrok igra s punčko Barbie, boste razumeli, o čem govorim. Za otroka je lutka Barbie član družine. Na enak način je bil Ganeša del mene; postal je del mojega spoznanja! To je bil zelo močan odnos, zato sem mu lahko le grozil; nisem ga mogel dejansko spraviti v vodnjak! Kaj naj torej storim? Nazadnje sem ga vzel ven.