Legenda o Arunačali: Šiva reši spor med Višnujem in Brahmo🔗

Tiruvannamalai je majhno mesto na jugu Indije v zvezni državi Tamil Nadu, kjer se je rodil Paramahamsa Nithyananda.

"Tiru Anna Malai", kot bi ga morali imenovati v čistem tamilskem jeziku, pomeni "Spoštovana nedostopna gora". Tega imena mesto ni dobilo zaradi visoke in mogočne gore, saj gre bolj za srednje velik hrib, temveč zaradi duhovnega pomena, ki ga je imel kraj za vernike in duhovne iskalce. Celotno naselje se je razvilo okoli gore in "girivalam" ali peš hoja okoli gore velja za sveto in duhovno dragoceno dejanje.

V sanskrtu se ta gora imenuje "Arunachala", kar dobesedno pomeni "Nepremična jutranja zvezda", poenostavljeno pa "Rdeča gora", verjetno zaradi njenega rdečkastega odtenka. Aruna, jutranja zvezda, je voznik sončnega boga Surje. Aruna vozi Surijev veličastni voz, ki je vprežen v sedem belih konj.

V jamah in na pobočjih hriba Arunačala naj bi od nekdaj živeli modreci, ki so ga posvetili in ga posvečali. Adi Šankara, veliki hindujski reformator, je Arunačalo opisal kot goro Meru, nedostopno srčno središče Gospoda Šive.

Arunačala se ne predstavlja kot navadna gora. V svoji brezčasni veličini, zavita v tančico skrivnosti, ki so jo stoletja legend le še poglobila, je Arunačala prisotna bolj duhovno kot fizično. Veliki razsvetljeni mojster Bhagavan Šri Ramana Mahariši imenuje Arunačalo "duhovno središče sveta". Ljudje z vseh koncev sveta obhajajo to častitljivo goro in iščejo uteho.

Ne zaman je Arunačala znana kot "gora, ki vabi". Tudi navadnega popotnika, ki enkrat zagleda Arunačalo, nerazložljivo privlači, da se vedno znova ustavi na njeni sveti prisotnosti. Iskalci še danes pogosto občutijo to nenavadno izkušnjo, znano kot "klic Arunačale". Legenda o Arunačali in zgodba o templju Arunachaleshwara, ki je osrednja točka mesta Tiruvannamalai, se glasi takole:

V starodavni hindujski mitologiji obstaja zgodba o sporu med Gospodom Brahmo, Stvarnikom, in Gospodom Višnujem, Vzdrževalcem, o tem, kateri od njiju je večji. (Brahma in Višnu sta dva od treh bogov, ki sestavljajo trojico v hindujskem panteonu božanstev).

Spora med seboj nista mogla rešiti. Nihče ni mogel rešiti spora, razen Šive, Pomlajevalca in tretjega člana te božanske trojice.

Šiva se je pred njimi pojavil v svoji Višvaropi - svoji kozmični podobi - kot neskončen snop svetlobe. Konca snopa, ki sta bila njegova glava in noge, nista bila vidna. Pogledal jih je in rekel: Kdor lahko najde oba moja konca, je večji od vas.

Tako je Brahma prevzel podobo laboda in poletel navzgor proti Šivovi glavi, Višnu pa se je spustil navzdol kot merjasec in se zakopal v zemljo, da bi našel Šivove noge. Iskala sta jih mnogo jug (stoletij). Po mnogih naporih je Višnu spoznal, da ne more najti tistega, kar išče, in se odločil, da bo svoj ego predal Šivi. Šivi je rekel, naj mu odpusti njegovo aroganco, ko je poskušal najti meje božanske oblike. Šiva ga je blagoslovil za njegovo poštenost. Vendar Brahma ni mogel sprejeti svojega neuspeha. Na poti navzgor je zagledal cvet (vijačnik ali v tamilščini taazham poo), ki je padal navzdol, in ga vprašal, od kod prihaja. Cvet je odgovoril, da je padel izza Šivovega ušesa. Brahma je vprašal: "Kako dolgo že potuješ? Cvet je odgovoril: "Padam že štiri stoletja (življenja) Brahme! Brahma je bil šokiran in spoznal, da nima upanja, da bi našel Šivovo glavo, vendar se še vedno ni hotel sprijazniti s svojim neuspehom.

Brahma se je odločil, da bo Šivi lagal, da je našel cvet na njegovem ušesu. Nato je prosil cvet, naj priča, da ga je prinesel s Šivove glave. Cvet je okleval, vendar ga je Brahma prepričal, naj pove to laž, češ da Šiva v nobenem primeru ne bo vedel. Cvet je imel malo izbire in se je bal zavrniti Brahmo - Gospoda vsega stvarstva, zato je privolil. Brahma se je vrnil k Šivi, ki je spet prevzel svojo običajno podobo, in naznanil, da je videl Šivovo glavo in da je to rožo prinesel nazaj kot pričo.

Šiva je takoj spoznal, kaj se je zgodilo, in se razjezil zaradi laži, ki mu je bila izrečena. Brahmo je kaznoval z besedami: "Zaradi laži, ki si jo izrekel, te ljudje ne bodo nikoli več častili. Kaznoval je tudi cvet vijačnice, rekoč: "Nikoli več ne boš uporabljen kot daritev zame pri čaščenju. Še danes ni večjih templjev, posvečenih Brahmi, Stvarniku, in cvet vijačnice se nikoli ne daruje Šivi pri čaščenju. Brahma je spoznal svojo napako in prosil Šivo za odpuščanje. Tako Višnu kot Brahma sta Šivo prosila, naj ohrani svojo podobo kot tisti snop svetlobe, da bo blagoslovil vesolje.

Na njuno prošnjo je Šiva v tej obliki božanske svetlobe postal Arunačala, žareča gora, in v templju v Tiruvannamalaiu prevzel obliko Šiva linge (božanstvo v obliki kupole, ki simbolizira Šivo), imenovane Arunachaleshwara.